Častni naziv Slovenka leta 2024 je letos pripadel prostovoljki Onkološkega inštituta v Ljubljani, bojevnici za lajšanje stisk otrok z rakom, Jolandi Grom Ravnikar.

Jolanda je gospa neizmerne energije, polna plemenitih ciljev, ki ji osmišljajo življenje, so zapisali o njej v reviji Jana, ki že dolgo vrsto let pripravlja in organizira prireditev Slovenka leta. Letošnja se je odvijala v Kongresnem centru na Brdu pri Kranju, 8. marca. TV Aktual je prireditev neposredno prenašal.

Moč sočutja in vztrajnosti

Pa spoznajmo imetnico kipca in naziva Slovenka leta 2024 od bližje. Kot dolgoletna prostovoljka na ljubljanskem Onkološkem inštitutu se tam srečuje z ljudmi, ki so v hudi stiski. Pomaga jim s toplo besedo, objemom, podporo, jih opogumlja in jim vliva optimizem za spoprijemanje z boleznijo. Vsak božični večer osamljenim bolnikom zapoje Sveto noč in druge pesmi, saj glasba odpira srca. A mnogo huje je, pravi, ko za zahrbtno boleznijo zboli otrok – tako za otroke kot za njihove starše, ki si želijo edino to, da otrok ozdravi. Vse nas spodbuja, da jim pomagamo vsaj malo omiliti stisko, zato vsako leto organizira dobrodelni koncert za Junake 3. nadstropja – denar od vstopnic je vedno namenjen nakupu medicinske opreme zanje. »Skupaj lahko ustvarimo boljšo prihodnost, če le verjamemo v moč sočutja in vztrajnosti,« pravi, sebe pa najbolj osreči takrat, ko pomaga drugim.

Jolanda Ravnikar in urednica revije Jana Melita Berzelak

Jure Klobčar /MPA

Njeno poslanstvo pomagati drugim ji je bilo pravzaprav položeno že v zibelko, razmišlja danes z distance. Že v rani mladosti je izkušala bolezen in bolečino, in to jo je zaznamovalo za vse življenje. Njen oče je napravil samomor, mama pa je nedolgo zatem zbolela za rakom. Tako je Jolanda skrbela za mamo in tudi mlajšega brata. Ko je bila stara šestnajst let, se je poslovila tudi mama in z bratom sta ostala sama.

Zdravim tudi svojo dušo

»Ko kot otrok izgubiš starše, ki so tvoj varni pristan in največji podporniki, se počutiš neverjetno osamljenega. Čez noč moraš odrasti, če hočeš v življenju naprej, ne da bi padel v brezno ali zašel na kriva pota.« Takrat je pokopala svoje sanje, da bi bila zdravnica ali pevka. Morala je preživeti, in to obdobje jo je oblikovalo v osebo, kakršna je danes. »Izkušnje so me utrdile in mi dale krila, da lahko pomagam drugim ter jim stojim ob strani. Vsaka bolečina te naredi še močnejšega. Vzorec, ki sem ga imela kot otrok, je še vedno prisoten, bolečina, bolezen in trpljenje so moj varni okvir, drugim rada pomagam, ker mi je to poznano. Pomagam tudi zato, ker sama nisem imela ob sebi ljudi, ki bi mi pomagali, zato vem, kako je hudo, kadar si v stiski. S tem ko že šestnajst let kot prostovoljka delam na Onkološkem inštitutu, zdravim tudi svojo dušo.«

Prostovoljka

Prostovoljka na Onkološkem inštitutu je po naključju postala pred šestnajstimi leti. V bolnišnico je spremljala bolnega soseda, ki je bil v stiski in ga je bilo strah umreti. Tam jo je videla tamkajšnja psihoterapevtka in ji dejala, da jo je takoj začutila in da bi bila prava za njihovo hišo kot prostovoljka. Jolanda ji je najprej rekla, da tega ne bi mogla početi, ker se je takšne stvari preveč dotaknejo, po nekajdnevnem premisleku pa je povabilo sprejela. Na začetku je hodila tja trikrat na teden. »Njihove stiske sem nosila s seboj domov, zato sem morala postaviti mejo. Vidiš namreč hude stvari. Bolne mlade, ljudi, ki so odvisni od pomoči drugih. Veste, koliko jim pomeni, da je ob njih prostovoljec, ko jih je strah, kaj se bo z njimi zgodilo?! Lepa beseda, spodbuden stisk roke, pomirjujoč pogled pomagajo ljudem, da se malo sprostijo v svojem strahu in napetosti.« Saj se tudi sama velikokrat zjoka, ampak to, da pomaga, jo napolni s toliko energije, da se tja vedno znova vrača. Njena prizadevnost in sočutje so opazili tudi na najvišji ravni, saj ji je nekdanji predsednik Pahor podelil priznanje za izjemno prostovoljsko delo na področju socialne dejavnosti.

Uresničuje svoje sanje

Pred dvanajstimi leti sta na onkologiji žal umrla tako mož kot njena prijateljica, in to jo je tako zelo prizadelo, da je za leto dni prekinila s prostovoljstvom. »Sploh nisem vedela, ali se bom še kdaj vrnila,« nam zaupa. Leto je preživela bolj ali manj v tišini in se posvetila slikanju, eni od svojih številnih ljubezni. S svinčnikom je napravila 25 portretov in jih razstavila. Ker je njeno življenjsko vodilo, da nikoli ni prepozno, da uresničiš svoje sanje, če seveda vanje verjameš in v tej smeri tudi kaj narediš, si jih je po petdesetem začela uresničevati. »Pomembno si je vseskozi postavljati nove cilje in jim slediti. Vsak izziv, pred katerim se znajdemo, je priložnost za rast in učenje, optimistični pogled na življenje pa nam omogoča, da prebrodimo vse stiske.«

Strast do petja 

Ko se je upokojila, je tako v njej ponovno vzplamtela strast do petja. »V mladih letih nisem imela niti časa niti denarja, da bi se glasbeno izobraževala,« pravi. Najprej je začela aktivno peti v zboru Glasbene matice v ŽVS Brinke. Ko je urejala njihov koncert v Domu starejših občanov Fužine, pa jo je vodja Centra aktivnosti Fužine za starejše, ki deluje v okviru doma starejših občanov, Monika Šparelj povabila, da se jim priključi. Tam je prvič zbrala pogum in priredila koncert, doslej se jih je zvrstilo že kar nekaj. Predlani je zapela tudi na koncertu šansonov na Fužinskem gradu, na kar je zelo ponosna, potem pa je začela prirejati koncerte na božični večer še za bolnike Onkološkega inštituta. »Trenutek, ko jim zapojem Sveto noč, je tako zelo globok in poln čustev! Glasba ima moč preseči besede. Glasba odpira srca in ti večeri so nekaj posebnega.« In ko je za vsa svoja prizadevanja dobila predsednikovo priznanje, si je rekla, da ga mora nekako upravičiti, tako se je domislila še dobrodelnih koncertov.

Glasbena terapija

Vse stvari, ki jih počne, ji dajejo toliko energije, da se nima časa starati, se smeji. Kadar ne poje ali organizira koncertov, gre dvakrat na teden v CAF, kjer s telovadbo poskrbi za svoje telo, malo se bo posvetila tudi slikanju, zelo pa je že tudi vznemirjena zaradi dogodka, ki jo čaka junija v Fužinskem gradu, kjer bo za sorodnike iz ameriškega Utaha priredila koncert Avsenikove glasbe. Pa še nekaj novega je pri njej – v DSO Fužine je prevzela vodenje zborčka ljudi, ki radi pojejo, a so med njimi tudi dementni. Udeležila se je seminarja glasbene terapije pri glasbeni terapevtki Petri Gabršček in se naučila delati z dementnimi, ki skozi glasbo delijo občutke ter spomine, ki jih sicer težko izrazijo z besedami. »Naj vas vsak dan spodbudi, da sledite svojim sanjam, ostanete močni, in ne pozabite, da majhni koraki lahko prinesejo velike spremembe. Skupaj lahko ustvarimo boljšo prihodnost, če le verjamemo v moč sočutja in vztrajnosti,« nam vsem polaga na srce.

In kaj je povedala Jolanda po prejetju častnega naziva? O tem, kaj ji pomeni? 

"Ogromno. A moram reči, da smo vse Slovenke leta, saj vsaka na svojem področju opravlja dobra dela in s tem ustvarja lepši svet. To priznanje mi je vodilo, da bom še naprej delala dobro, še z večjo vnemo. Zdaj sem tudi pod mikroskopom in želim si še več prostovoljcev ter ljudi, ki bi skupaj stopili in pomagali. Življenje je kratko, da bodimo srčni in sočutni drug do drugega, pa bo življenje veliko lepše."

Jolandi Grom Ravnikar od srca čestitamo tudi iz uredništva Aktuala!