Premiera predstave Radost v MGL-ju
Nejc Gazvoda ustvaril in režiral še eno gledališko mojstrovino
Mirjam Korbar in Diana Kolenc sta odlični v vlogah dementne frizerke Mete in nekdanje študentke Maše. Foto: Anja Papuga
V Mestnem gledališču ljubljanskem je bila sinoči premiera, krstna uprizoritev drame Radost, slovenskega avtorja Nejca Gazvode. Osnovna tema Radosti je izguba doma, pa tudi pomanjkanje bližine, za katerim trpijo dramski liki. Dogajalni čas in prostor sta zelo realna in prepoznavna, Radost je Ljubljana in Slovenija zdaj: to je Ljubljana previsokih cen, inflacije, Wolta, cenenih literarnih večerov, aspiracij po veličini, po tem, da bi se nekako izrazili, Ljubljana generacijskih konfliktov, nestrpnosti iz pomanjkanja, Ljubljana nepremičninske krize in Ljubljana, glavno mesto v državi, ki trpi za pomanjkanjem vizije. Vse našteto zlahka prepoznamo iz lastnega vsakdana. Gazvoda v svoja besedila boleče vpisuje sedanjost, pa tudi narodni značaj.
Šestdesetletna frizerka Meta, ki je nedavno izgubila priletno mamo, zgornje nadstropje dotrajane hiše v Rožni dolini napol zastonj odda bivši študentki Maši in njeni sestri Juliji. Maša je stara petindvajset let in ima tri službe; vse so enako nesmiselne in ne vodijo nikamor. Julija je brucka na filofaksu, vendar težko zbere voljo, da bi kdaj stopila iz hiše. Meta še ni zares stara, vendar se zdi, kot da je že nekje pri koncu. Maša in Julija sta še zelo mladi, vendar je njuna prihodnost povsem negotova, zato o njej pravzaprav ni mogoče govoriti – obstaja samo s preživetjem obremenjena sedanjost, ki ni navdihujoča.
V sobo, imenovano likalnica, se naseli Metin stari prijatelj in sosed Aljoša, avtor kultne zbirke otroških pesmic, ki je pred leti kot marsikateri milenijec iz Ljubljane odšel v Berlin po boljše življenje (kariero? preživetje? vsaj zabavo?), pa se Zahod ni izkazal kot bistveno bolj perspektivno okolje. Vsi liki drame Radost, med katerimi so še samooklicana pisateljica in novinarka Polona, izčrpana mama majhnih otrok Ela in Metin sin Lukas, plavajo po svojih življenjih, ne da bi se v njih zmogli odločiti za spremembo ali vsaj avtorefleksijo, četudi oboje nujno potrebujejo.
Filmski in gledališki režiser, pisatelj in dramatik Nejc Gazvoda je za MGL leta 2014 po naročilu napisal dramo Menjava straže, leta 2016 prvo slovensko gledališko nadaljevanko Vranja vrata, leta 2018 družinsko dramo Tih vdih, leta 2020 pa komično dramo Jazz. Razen Vranjih vrat je vsa svoja besedila tudi režiral. Za Tih vdih, ki je po petih letih še vedno velika uspešnica, je dobil Grumovo nagrado in Borštnikovo nagrado za najboljše dramsko besedilo. Njegove teme so družina, trk generacij, milenijci; stil pisave je realizem z občasnimi, ampak opaznimi drobci nadrealnega. Pisava je občutljiva, natančna in niansirana, sloni na natančno izpisanih, plastičnih likih, ki imajo vsak svojo prepoznavno govorico, in mnogi so obenem simpatični in grozni.
Radost tako obravnava tudi kritičen pogled na »zgodbo o uspehu« poosamosvojitvene Slovenije. Radost je vsekakor ironična oznaka za aktualno družbeno konstelacijo, niti si ne dela utvar, da ponuja odgovor na zelo resne in konkretne lokalne in svetovne krize, ki jih proizvaja obstoječi ekonomski red, a z nepretenciozno zastavljenim okvirom zgodbe – od jalovega heroizma preživete moškosti do pristnega, medgeneracijskega prijateljstva žensk – kljubuje brutalnosti obstoječih razmer.
Nejc Gazvoda je vloge zaupal odlični Mirjam Korbar, Mateju Pucu, Mojci Funkl, Nini Rakovec, Jerneju Gašperinu, Klari Kuk in Diani Kolenc. V dveh urah se pred nami razgrnejo njihove življenjske zgodbe, stiske, čustva, veselja in žalosti. Izvrstna predstava Nejca Gazvode in njegove igralske posadke. Priporočamo!
