Tanja Žagar je navdušena nad življenjem
»Drug v drugega sva zaljubljena«

Nič je ne ustavi! Tanja Žagar žaga naprej! Foto: Luka Švigelj
Ko so Tanjo za revijo Naša žena vprašali, kaj počne življenje z njo in kaj ona počne z njim, je odgovorila: »Drug v drugega sva zaljubljena. To je še vedno najkrajši možen, a tudi najbolj pravilen odgovor.
Življenje je lepo, veliko mi pomeni, srečna sem, da sem tukaj
Ljudje mi pogosto rečejo: »Tanja, ko beremo tvoje intervjuje izpred desetih let, ugotavljamo, da govoriš enako kot danes – z istim navdušenjem nad življenjem. A takrat tega nismo tako dojemali.« Zdaj, po izkušnji, kot je bila moja bolezen, ko rečeš: »Življenje je lepo, veliko mi pomeni, srečna sem, da sem tukaj,« to ljudje slišijo in začutijo drugače.

Spoznala sem, da se ljudje delimo na tiste, ki preprosto živijo, in na tiste, ki smo neskončno hvaležni, da živimo. Sama sodim v to drugo skupino in zaradi tega sem zelo srečna. Tako sem bila vzgojena.
Moj oče še vedno skače od navdušenja nad življenjem
Moj oče, ki šteje 85 let – oziroma, kot rada rečem, je mladih 85 let – še vedno skače od navdušenja nad življenjem. Ima toliko načrtov, da mu včasih še sama težko sledim. Ko vidiš, da tvoj oče pri teh letih tako živi, enostavno ne more biti drugače, kot da se navdušiš nad življenjem tudi sam.
Otrokoma želi predati življenjski optimizem
To je človek, tako poln življenja, da če bi imeli vsi ljudje na svetu le polovico te ljubezni in volje do življenja, bi bil svet popolnoma drugačen. Zelo sem hvaležna za takšne starše. Na žalost mame ni več, a dala mi je ogromno optimizma. In če si želim svojim otrokom predati eno samo stvar, je to prav ta življenjski optimizem. Trudim se, da to prenašam tudi na moja otroka.
Naj vse počneta z veseljem in strastjo
Kar koli bosta počela v življenju – katerikoli poklic bosta izbrala, s čimerkoli se bosta ukvarjala – želim, da to počneta z veseljem in strastjo. Naj ju osrečuje, razveseljuje in naj jima prinaša uspehe. A največ, kar jima lahko dam, je optimizem, saj bosta z njim lažje premagovala ovire, ki jih življenje prinaša.

Sama se nikoli ne pritožujem. Zakaj bi se? Meni je vsak dan lep. Zjutraj se zbudim in sem srečna. Če je sneg – super! Če je dež – super! Če je sonce – tudi super! Vreme ne narekuje mojega počutja. Jaz sem tista, ki usmerja svoje razpoloženje.
Rak me ni in me ne bo priklenil na posteljo
Enako sem razmišljala, ko je prišla bolezen. Rak me ni in me ne bo priklenil na posteljo. Rekla sem si: »Ne, rak bo šel z mano na nastope, pel bo, plesal, norel z menoj, vozil otroke v šolo in na dejavnosti.« Ko mu bo z menoj postalo pretežko, bo pač odšel – a ne bo mi ukradel življenja.«
Koncert v Hali Tivoli 29.novembra
O odnosu do življenja, do svoje družine, do glasbe in do bolezni je spregovorila v oktobrski številki revije Naša žena. In seveda o koncertu, ki ga bo imela konec novembra v Hali Tivoli.