Davor Radolfi je tako nežen kot so nežne njegove pesmi. Občutljiv človek. Topel človek. Človek, ki ima rad Slovenijo in Slovence, med njimi ima ogromno pravih prijateljev, pravi, da smo si Slovenci in Dalmatinci podobni. Človek, ki svojo ženo Jasno rad objame in poljubi in ji reče, da jo ima rad. Ker ve, da ženske to potrebujemo. Da nam človek, ki nas ima rad, to tudi pokaže. In pove. Človek, ki ima rad svoji hčeri in obožuje svoja vnuka. Človek, ki je celo svojemu psu Njoku napisal pesem, pesem s pasjega stališča, kako vidi in doživlja družino, v katero je prišel. Davor je z leti prišel k pameti in namesto sto in več koncertov na leto priredi samo še 30, 40, za njegovo dušo je to čisto dovolj, pravi. Spoznal je, da denar ni vse. Da je v življenju najbolj pomembna družina in prijatelji. »Treba je živeti! Zdaj!«, pravi, čeprav zelo rad tudi kaj počne okrog svoje hiše, na primer kosi travo. Ampak pri tem zares uživa. »Kot bi bil Slovenec, ne pa Dalmatinec!«, se smeje. Več pa v pogovoru.