Pred kratkim je na festivalu Melodije Jadrana predstavil novo pesem Kad zapuše jugo, ki jo je zapel z Lucijo Marcelić, v pogovoru za hrvaški portal Tportal pa je razkril, da ga največje veselje še vedno čaka daleč od odrov.

Ko ugasnejo odrski reflektorji, si želi predvsem miru. Njegov popoln poletni dan je preprost: brez hitenja, z dobro kavo ob morju, sprehodom skozi kraj, srečanjem s prijatelji, vožnjo s kolesom ali partijo namiznega tenisa.

Če ni prevroče, se rad tudi malo razgiba, večeri pa so rezervirani za sproščene pogovore in kdaj tudi za kitaro.

Otok miru

Posebno mesto v njegovem srcu ima otok Brač, natančneje vasica Pučišća, kjer najde mir, ki ga med letom pogosto pogreša.

»To je moj mali kotiček vesolja, moja oaza miru. Tam ne potrebujem veliko, le kamenčke, morje, vonj poletja, malo sence in pogovor brez gledanja na uro,« pravi Belan.

Priznava tudi, da mu je z leti tišina postala pomembnejša kot kadar koli prej. Prav v njej namreč največkrat nastanejo nove melodije. Po njegovih besedah dobra pesem potrebuje prostor in mir, saj je prav tišina pogosto začetek glasbe.

Znani dalmatinski glasbenik pa ostaja tudi nepopravljiv romantik.

Ko pravi, da je vedno »vsaj malo zaljubljen«, ne govori le o ljubezni med dvema človekoma, ampak o zaljubljenosti v življenje, morje, mesta, ljudi in drobne trenutke, ki ga navdihujejo.

Prav ta radovednost in občudovanje sveta sta, kot pravi sam, njegovo največje ustvarjalno gorivo.