Lado v Stožicah: Narjen!
Poklon slovenski glasbi
Lado je v Stožicah pokazal vse svoje talente. Foto: Jani Ugrin
V dve uri trajajoči predstavi, mešanici stand upa, muzikala, glasbenih nastopov, nenavadnih kombinacij odličnih glasbenikov in njihovih imitatorjev … smo se zabavali kot že dolgo ne. Želeli smo še. Lado Bizovičar, enfant terrible slovenske scene, je res dal vse od sebe. Vse od sebe so očitno dali tudi scenografka Greta Godnič, pa mojster luči Črt Birsa, scenarist Jure Karas in režiser Nejc Levstik. Vse je »klapalo«, vse se je imenitno povezovalo, vse je peljalo k vrhuncu prireditve, Štirje Plestenjaki na odru – prišel je celo Jan Plestenjak, in to iz medijske osame in izolacije, kamor se je pogreznil za eno leto. Tudi Gašper Konec, Ladov pribočnik, ki je izbral večino glasbe in pripravil aranžmaje, je odlično opravil svoje delo. In pojedel tudi marsikatero Ladovo žaljivko.
Ampak takšen je Lado. Nepredvidljiv in hudomušen, talentiran in nagnjen k doseganju presežkov. In predstava Slovenska muska v Stožicah je zagotovo to bila. Presežek v več pogledih in pomenih. Najprej: skoraj 13.000 gledalcev. Oder, kot ga še nismo videli. Svetlobni učinki, kot jih še nismo spremljali.
Kakovostni slovenski glasbeniki, kot jih na eni prireditvi skupaj in v takšnih kombinacijah morda še nismo občudovali. Muzikal Nutrije, ki nam bo za vedno ostal v spominu. (Je bil med gledalci res premier Golob s svojo spremljevalko, zagovornico nutrij?)
Na odru pa Hamo, Tomi, Tokac, Nuša Derenda, Nuška Drašček, Raiven, Maja Keuc, Lea Sirk, Domen Kljun, Saša Lešnjek, Gojko Ajkula, Jan Plestenjak, Klemen Slakonja, Tilen Artač, Damjana Golavšek, Gojmir Lešnjak Gojc …
O norčevanju iz velikih imen in sodelovanju z nastopajočimi pa je Lado povedal tole: »Številni ustvarjalci in sodelavci, ki so v svojih karierah naredili že marsikateri presežek, so se v tej predstavi spet znašli pred preizkušnjami, ki poženejo kri po žilah. Od gledaliških predstav je bilo tokrat drugače predvsem to, da so na odru z mano in Gašperjem Koncem stali še drugi nastopajoči, ki so tudi sami to doživljali po svoje in prinašali v zgodbo svojo energijo ter izvabljali smeh tam, kjer ga prej še ni bilo.
Najbolj cenim, da so nam zaupali, da so bili potrpežljivi in nori z nami. Sicer pa se je najlažje norčevati iz tistih, ki so tudi sami duhoviti in to doživljajo kot poklon. Običajno so to največji v svojem žanru, npr. Jan Plestenjak, Jože Potrebuješ, Siddharta, Avseniki ...«
In če ne drugega, smo ob koncu predstave prišli do ponosnega spoznanja, koliko kakovostne glasbe in koliko kakovostnih glasbenikov smo imeli in imamo Slovenci. Zato ti, Lado, hvala!
