Poznava se dolgo, dolgo. Jan je res vedno spoštljiv do mene, vedno me opazi, pozdravi, mi da roko, me vpraša, kako sem. Nikoli ne bom pozabila, ko sva se pred leti na njegovo željo dobila v ljubljanskem hotelu, najprej mi je plačal kavico, ki sem jo spila – in ne, to ni samoumevno - in potem je šel z mano še do parkirne ure in plačal parkirnino, rekoč, da sem v ta hotel prišla zaradi njega in da mi bo on plačal porabljen čas. Tega mi v moji 40 letni novinarski karieri ni storil še nihče, ne prej, ne potem. In to pove veliko o njem, mar ne?

Jan, v katerem obdobju življenja ste zdaj?

V obdobju relativne mirnosti, ko ti postanejo stvari malo bolj jasne, bolj razumeš, kaj je pomembno, kje nima smisla izgubljati energije. Z leti dobiš preudarnost, in vse stvari, ki so se ti včasih zdele zelo zakomplicirane, se ti zdijo enostavne. Mogoče pa izgubiš malo nekontrolirane ostrine, ki pa zna imeti svojo moč.

Nekontrolirana ostrina, kaj mislite s tem? 

Mladostniška, nekontrolirana, ki je pa danes žal mladi ljudje zaradi socialnih omrežij nimajo, mi, ki pa smo zrasli brez telefonov rokah, smo jo pa imeli. Neko norost, neko krvavost, neko sprejemanje odločitev brez analiz in seveda zaradi tega tudi ogromno neumnosti, in seveda tudi »flopov« (padcev, op.a.).

Ko ste že omenili družbena omrežja, koliko menite, da nam škodujejo, nas spreminjajo?

Mislim, da ni pri družbenih omrežjih niti enega plusa, res ga ne vidim. Ker dajo instant potrditev nekomu, ki je v trenutku nesigurnosti, negotovosti. Ne govorim o ljudeh, ki so v šovbiznisu. Na primer: lepo, mlado dekle ima s fantom slab trenutek in ga ne bo skušala rešiti z njim, ampak bo ustvarila objavo na omrežjih, in ker bo dobro, seksi izgledala, bo dobila cel kup lajkov, s tem bo dobila svojo potrditev, in si bo rekla, saj se mi ni treba trudit za odnos. Za fanta. Če bi nek glasbenik na primer izdal pesem, in ta ne bi imela ne vem kakšnega uspeha, bi potem verjetno čez nekaj časa ustvaril provokacijo na socialnih omrežjih, ljudje bi odreagirali, in s tem bi si potrdil, da ga imajo oboževalci še vedno radi. 

Torej so socialna omrežja nekakšna lažna tolažba?

Tako, ja. Po drugi strani pa se formira model, kako mora človek izgledati, koliko mora biti uspešen, kaj je uspešnost. To je čisto narobe, v bistvu te uniformira, pod krinko svobode si uniformiran, mogoče bolj kot na Kitajskem leta 50, vsi v plavih rutah, pa z istimi bicikli … Podobno je zdaj, točno se ve, kaj mora punca imeti, kako mora biti oblečena, katera torbica je »obvezna«, ali pa fant, tudi on na omrežjih izve, kaj je zdaj kul. 

No, ampak Jan, pri vašem biznisu vam pa družbena omrežja kar precej pomagajo, ne? 

Absolutno, moram jih uporabljati, ker mi dajo moč nasproti medijem. 

Kakšno moč?  

Če bi mi nekdo pred 20 leti naredil krivico, lansiral neko laž ali kaj jaz vem kaj, bi bil nemočen, zdaj pa imam svoj kanal, ki ima včasih večji doseg od največjega medija.

Pa to uporabljate oziroma izkoriščate? 

V bistvu mi niti ni treba, ker tisti, ki bi me morda radi žalili s kakšno lažjo, vedo, da imam to moč in da to mogoče ni pametno.

Potem držite medije v šahu?

Ne držim nobenega v šahu, ampak imam svoj kanal, kjer lahko povem, kaj je res in kaj ne in to je v šov biznisu dobro. Govorim pa o tistih, ki ne delujejo javno in zanje se mi zdi, da je lepše povabit prijatelje na pijačo in jedačo, se malo pogovoriti in poveseliti z njimi v živo, jim pokazati fotografije z dopusta, ne pa jih deliti po internetu. 

Pred kratkim ste posneli podkast s Klemnom Selakovićem, sta se kar malo bodla glede tega, zakaj počneta to, kar počneta. 

Res sva imela zanimiv trenutek, ko je on rekel, da ne dela podkastov zaradi potrditve. Pa sem ga vprašal: »Zakaj pa imaš potem kamere tukaj?« To je tako, kot bi jaz rekel, da delam glasbo samo zase, da mi je vseeno, kako jo bodo ljudje sprejeli. Da mi je vseeno, če bo dvorana prazna. Pa to seveda ni res. Nobenemu ni vseeno, vsi hočemo potrditev, vsi hočemo biti, če rečem brutalno, tista opica na prvi veji nekoč, ne? Zato delaš to, kar delaš in je treba biti iskren do sebe in si postaviti ogledalo. Govorila sva tudi o narcisoidnosti, kako je intelektualni ali pa akademski narcisizem trikrat hujši in trikrat bolj zajedljiv od dvodimenzionalnega, ker nekdo pač hoče lepo izgledati in imeti lep avto, in je zato mogoče trikrat bolj iskren, kot nek intelektualni profesor v pleteni jopici, ki bije narcisoidne borbe v svojem miljeju. Mogoče on porabi več časa, da se »uštima«.

Ampak ljudje kot ste vi, glasbeniki, komiki, igralci, vsi, ki ste radi na odru, ste na nek način ekshibicionisti, mar ne? 

Zdaj bom pa jaz vas nekaj vprašal. A je večji ekshibicionist glasbenik, ali je večja ekshibicionistka ena »insta bejba«, ki še ujame kakšen evro za to, ali je večji ekshibicionist nekdo, ki nič s tem ne zasluži, pa objavlja in želi, da ga vidijo? Kdo je zdaj večji ekshibicionist?

Težko vprašanje, ne vem, kaj bi rekla, kaj pa vi pravite?

Jaz mislim, da je večja narcisoidnost, da objavljaš iz lastne želje po pojavljanju, kot pa zaradi svojega posla. Če se ne bi ukvarjal z nečim, kar zahteva povezanost z ljudmi, ne bi nikoli uporabljal socialnih omrežij.

Jaz bi temu že skoraj rekla neumnost, ne?

No, potem bi lahko rekli, da smo vsiljudje na svetu neumni. Tega ne morem reči. Ampak to je neka želja človeška, imeti svoj oder. Ne glede na to, kaj delaš, kaj si, ampak zdaj nam tehnologija omogoča en odrček, čisto vsem.In je neko zadovoljstvo, nekdo pogleda, pa je srečen, ko dobi 20 lajkov (všečkov, op.a.), nekdo je srečen šele, ko jih dobi tisoč, to je pa pač različno.To so ti dopamini in serotonini, ki se sprožajo v nas. Mogoče tega ne gre obsojati, saj v naravi se tudi samci in samice stalno pozicionirajo v neko hierarhijo in je večnaborba.

Bi znali živeti brez družbenih omrežij? Brez pametnega telefona?

Imam načrt, da januarja za tri mesece ugasnem pametni telefon in si kupim navadnega. Zadnjič sem preveril, koliko časa sem bil na telefonu, in sem bil štiri ure. Bil sem bil šokiran. Potem sem vprašal znanko, koliko časa je bila ona, pa mi je rekla, da osem ur. Koliko življenja zapravljamo na teh telefonih! Res ga moram odložit. Ugasnit. Izklopit. 

Kakšen je že navaden telefon?

Samo klici in sporočila. Rad bi se digitalno dekontaminiral. In se malo umaknil s tržišča in se potem spet vrnil. Ne vem, če je to pametno, moraš bit kar pogumen za to. Se je treba potem vrnit. Jaz pač delam največje dvorane in je itak znanstvena fantastika, da imam največje koncerte na dvomilijonskem trgu že 20 let. Trga ne smeš prenasičiti s sabo. Moraš se umakniti. Je pa to zahtevno. 

Kako pa na vas deluje premor? Koliko časa zares počivate? 

Skoraj nič, snemal bom nove komade, nov album. Pripravljali bomo nove videospote, postavljali menedžment, nove načrte za dve leti naprej. To pravzaprav ni počitek. 

Celoten intervju z Janom si lahko preberete v decembrski številki revije Naša žena.