“No, to sem pa jaz. Postrigli so me potem, ker so vsi govorili: Kako je pa tebi punčka ime? Kljub temu sem imel kasneje v življenju še dvakrat tako dolge lase,” mi je, ko mi je pokazal svojo fotografijo iz otroštva, zaupal Žiga.

“Pobeg”

Kljub “nedolžnemu” videzu pa je bil Žiga v otroštvu pravi avanturist. Nekega dne se je celo odločil za pobeg, medtem ko so nanj pazili stari starši.

Aktual ekipa

Luka Švigelj

“Bilo je eno popoldne, ko je bila mama v službi, jaz pa sem bil v varstvu pri babici in dedku. Igral sem se zunaj in pozorno čakal na svojo priložnost, da bom lahko smuknil k mamici, ki je bila takrat v mestu, dober kilometer stran. Ko sem videl, da sta za trenutek nepozorna, ker sta ravno urejala okolico hiše, sem si rekel: “To je to, čas za pobeg”. No in sem šel. Najprej po ulici, nato sem prečkal prehod za pešce in prispel do prvega semaforja. Tam sem počakal na zeleno luč (tako je, že takrat sem vedel, da je ob rdeči pač treba počakati). No, uspelo mi je prehoditi dobrih 400 metrov, nato pa me je na poti v mesto zalotila soseda, ki me je hitro pospremila domov. Verjetno ne rabim poudarjati, da so bili doma zelo zaskrbljeni, saj so me iskali povsod. No, k sreči je bilo nato vse v redu, do približno drugega ali tretjega razreda pa me niso več spustili izpred oči. Sam nisem namreč smel več nikamor…” nasmejano zaključi Žiga.