Matej Mijatović, kreativec, besedilopisec na Aktualu in igralec Domen Valič sta prijatelja, ki se dosti družita in se zelo dobro poznata. Včasih si privoščita moške dneve in moške počitnice in vedno se imata prav dobro. Imata tudi dosti skupnih vrednot. Oba sta zaljubljena v oder, v gledališče. Matej piše scenarije in režira, Domen uživa v igranju. Tako sta skupaj ustvarila že monokomedijo Zapornik št. 3.2.3., zdaj pa sta združila ustvarjalne moči še v predstavi Žigolo s.p. (kar pomeni Žigolo se plača). Občinstvo sta razgrela, ženske so neskončno uživale v resnicah zapeljevanja in osvajanja in v moškem pogledu nanje, pa tudi moški so se spoznali v marsikateri zgodbi. Prijatelja in sodelavca smo vprašali, kako sta ustvarjala Žigola, in koliko osvajalcev je v njiju. Naj pripomnimo, da sta oba prav fejst za pogledat.

Matej Mijatović, avtor in režiser in Aktualovec:

Kako je nastalo besedilo Žigolo s.p. – spontano ali načrtovano?

Načrtovano. Nisem več mogel gledati Domna, kakšna neroda je pri puncah in sem mu napisal plonkceglc, kako se je treba lotiti žensk na profesionalen način. Lahko rečem, da se je nekaj malega že naučil.

Kdo je žigolo? Kakšna oseba je žigolo?

Žigolo je krasna oseba. Ne morem reči, da je dobrodelna, ker že naslov predstave Žigolo s. p. pove Žigolo se plača, ampak vsekakor skrbi za splošno dobro. Da so ljudje zadovoljni in zadovoljeni.

Ali imamo danes žigoloje med nami?

Ne vem. Moram se pozanimati, če na Fursu obstaja tudi ta dejavnost.

Kakšno je sporočilo besedila – če lahko vsaj malo namignete?

Sreče se ne išče, srečo se deli!

Komu je predstava namenjena – romantikom ali realistom?

Še vsem ostalim.

Domen Valič, žigolo, a menda samo v predstavi:

Kako doživljate predstavo, se kaj spreminja iz ponovitve v ponovitev?

Ja, seveda. Besedilo je dobilo le manjše spremembe tu in tam, sproti z režiserjem ugotavljava, kako ljudje razumejo in dihajo skupaj s predstavo, zato sva se zdaj, ob prvih ponovitvah, veliko pogovarjala o tem, kako podati kakšne misli še bolj točno in tako, da gledalce presenetijo in sprožijo krohot. Sam pa se počutim vedno bolj svobodnega na odru in vsi liki, ki jih igram, so postali polnejši, v njihovi koži se vedno boljše počutim.

Je kaj tega žigola tudi v vas?

Malo, čisto malo. Ravno toliko, da »sva prijatelja«. Ne strinjam se z njegovim splošnim mišljenjem, a pri določenih zbadljivkah mu prikimavam. V nekaj trenutkih smo tisti, ki poznamo avtorja, Mateja, videli njega v vas – kako je to mogoče? Je to za vas kompliment?

Mateja zelo dobro poznam in zato razumem, kako misli, kar napiše in kako želi, da to zveni. Je zelo hudomušen in ciničen in pogosto sem tudi sam tak. Zato ste me tako videli. Kako sta z Matejem ustvarjala predstavo?

Tako kot sva delala predstavo Zapornik št. 323, je tudi tukaj vse potekalo kot namazano in zelo sproščeno. Od same ideje v smislu: »Ej, dejva neki spet nardit'«, do tega, da je Matej konec poletja imel tekst končan in zloščen, v septembru sva vadila in postavila predstavo na oder in 5. oktobra že imela prvo predpremiero. Vmes pa jasno »brainstormava« (po slovensko »gruntava«, op.a.), glede scenografije, kostuma, kje iskati komične učinke, kje zaigrat na srca gledalk in kje pobožati moški ego.  O sporočilu ne bomo govorili, da ne pokvarimo presenečenja, ampak vseeno: koliko je pomembna ljubezen v življenju in koliko zapeljevanje, osvajanje, »polaganje« žensk?

Ljubezen je najpomembnejša na svetu. Ljubezen in zaupanje. Ljubezen, zaupanje in mir. Pa tudi seks, dober seks je zelo pomemben, ko se dobro poseksaš, je svet lepši, ugotoviš, da ti nekdo zaupa in tudi rajši se imata z njo oz. z njim oz. z njimi. Tako, da v bistvu sem prišel do zaključka, da je dober seks najpomembnejši na svetu. Samo tukaj se mi nekaj ne sliši prav. Bom razmislil tole še enkrat, pa vam naknadno odgovorim, prav?