Gledam na uro. Običajno ne, danes pa. Vse bliže je tvoj pogreb. Še 57 minut …

Bil si moj nenavaden poslušalec. Oglasil si se, ker te je menda pobožal prijazen glas in topla duša. Tako si rekel. In isto jaz zate, ko sva poklepetala malo več. Vseh ljudi pač ne spustiš čisto k sebi. Ti, kot popoln neznanec, pa si mi z nekaj lepimi, prijetnimi, toplimi besedami takoj prišel blizu. Ja, začutila sva se. Vem, da ti je bilo v življenju hudo, a tega nisi kazal navzven, nasprotno, ves čas si se smehljal in spodbujal druge. Nase pa očitno pozabil …

Koliko sem ti pomenila, sem uvidela šele zdaj, saj si v zadnjih trenutkih življenja zame napisal pismo … poslovilno, poslednje pismo … Ko je dva dni po tistem, ko si odšel, prišlo do mene, se mi je obrnil svet. Zakaj mi nisi vsega, kar si napisal, povedal prej? Veš, kaj pa najbolj boli? To, da ne morem ničesar spremeniti, narediti … Kje naj te najdem, potolažim, objamem? … Samo svečko ti lahko prižgem …

Kljub temu, da sem malo jezna nate, pa mi boš vedno v navdih … predvsem, da povem, kaj mislim, čutim in bolj lahkotno vzamem življenje …

Ne vem, kje bom ob uri tvojega odhoda izlila solze, ki jih ves čas skrivam, ko pogledujem v vrstice tvojega poslovilnega pisma … »Še vedno te bom spremljal, spodbujal in bom blizu tebe ...«

Vem, da boš blizu, David … in vem, da obstaja ta ena oseba, h kateri bi odšel takoj, jo zbudil in zaspal ob njej …