Idiotske petarde. In z njimi bedaki, ki jih mečejo sem ter tja. Glede na to, da imam živali raje kot ljudi, mi gre se posebej na živce to dejstvo, da vsi ti poki zaradi meni nerazumljivih »užitkov« strašijo živali, ki nato tavajo naokoli in dostikrat ne najdejo domov!

In nato krvave slike po televiziji, kako heroji, ki potem, ko jim v roki raznese petardo in ko dobijo polno gorečih delčkov v njihov šokiran obraz, jokajo, kako jih boli, kako niso vedeli, kako ne bodo več … Kako že gre tista po toči zvoniti?

Ja, je prepozno. Ognjemeti, ki jih pripravi kakšna organizacija, kjer je varno in pogojno sprejemljivo, prav. Naj bodo. Kratki, visoko na nebu in potem srečno pa zdravo pa peš domov.

Če pa je nesmiselno pokanje in praskanje s petardami ter raketami na vsakem vogalu edini način, da nekateri pokažejo, kako so veseli nekega fiktivnega datuma, potem se mi bi najbrž morali smiliti …

Sem malo prej gledal dva bedaka z njunim mladičem. Sta šla k sosedu po sadje in zelenjavo. Najprej nakupita nato pa stari od nekod privleče nekaj petard. Zelenih piratk. Z žarečim nasmehom motene osebe mladiču v vozičku pokaže, kakšno prekrasno vzdušje pričara par pokov. Besno meče tiste petarde, kot da ponovno osvobaja Slovenijo.

Mladič se seveda od strahu userje in se začne prav nemarno dreti, njegova mati pa mu, najbrž v tolažbo, v ročice porine klinčevo iskrico na palčki ter mu jo seveda tudi prižge. Glej glej - mladič se neha dreti in veselo maha s tistim iskrovjem okoli sebe. Čakam, če se bo pičil v oko, a se na srečo ne.

Ampak - se je čuditi dejstvu, da Slovenija tako rada poka, če po eni strani policija v oglasih svari: “Bodi frajer, ne meči petard!”, po drugi strani pa v isti sapi vojska na plakati vabi nekako v smislu: »Imaš rad pokanje? Pridruži se nam …«

Grem ven. Tistim, ki pokajo, v imenu pobeglih živali pod noge vreči par petard. Upam, da bom koga zadel.