Prvi šolski dan. Za ene prvi, prvič, za druge prvi že šestič, devetič, dvanajstič… Kdo bi štel? No, jaz sem štela. Nisem štela koliko še do počitnic ali pa do prvega šolskega dne. Štela sem, koliko prvih šolskih dni v novem šolskem letu me še čaka. Ja res je, šola mi ni najbolj dišala. Pa sploh ne vem zakaj? Nisem bila slaba učenka. Pravzaprav sem bila kar dobra…no, prav dobra ;)

A periodni sistem in enačbe, ki jih še danes ne razumem, so mi res bile v napoto. Pa tudi če bi jih razumela, bi mi najbrž še vedno smrdele, kot tista učiteljica iz srednje. Pravzaprav mi je vedno bolj jasno, zakaj mi matematika res ni dišala.

Ampak pustimo mojo šolsko preteklost. Bolj pomembno od vsega je, da to šolsko leto prvič čez prag velike ustanove znanja in modrosti stopa moja prvošolka. Dolgo ni bila prepričana ali se šole veseli ali ne. Potem pa sva šli skupaj v lov za torbo in potrebščinami. Vse sva kupili…skupaj. Skupaj uredili in pripravili za ta pomemben dan njenega življenja.

Komaj je že čakala, da spozna nove prijatelje, učiteljico in da vsem pokaže mavričnega samoroga na novi šolski torbi. Manjkali so nama le še novi čeveljčki. Pardon…balerinke. Našli sva jih v prodajalni čisto blizu doma in ko jih je prodajalka že spravljala v vrečko je vprašala: »A so za v vrtec?« Pogledali sva jo in ponosno priznali, da so za novo šolsko leto.

»Ohhhh, ti božčki mali. Le kaj jim je pri teh letih tega treba? Šola ni vrtec, kjer se brezskrbno igrajo. Pa tako majhni so še. Boste videli, ko bo šla v drugi razred…tam bo šele hudo…« je hitela in v eni sapi povedala vse najslabše kar se otroku v zvezi s šolo lahko zgodi.

Bila sem besna in ob enem razočarana, da pred otrokom, ki ni čisto prepričan kaj ga čaka, a se tega vseeno veseli, kvazi take neumnosti in ga spravlja v strah. A moje male nadobudnice to ni prestrašilo. »Komaj čakam, da jih obujem za prvi šolski dan«, je veselo vzkliknila, vzela vrečko s čevlji in odšla ven. Pogledala sem prodajalko in pred nasvidenje samo še dodala: »Jaz tudi!«