Kako že pravijo? Če gre lahko kaj narobe, bo tudi šlo?! Hehe, joj, dragi moji, kako je to res! Tale moj “hehe” seveda kaže na to, da ni šlo nič tako zelo narobe, da bi kdo podlegel, čeprav pa ni manjkalo veliko - šel je del zoba!

V Vesni se ogromno pleše. Ne slepim se, pač ne moreš biti za vse. Kako težak primer sem, pove že to, da me je naš koreograf Miha Krušič na eni od vaj tako neuspešno učil nekega plesnega koraka, da je izgubil živce. In zato je rekel, naj na tem delu naredim “bunderlo”. Ja, “bunderlo”. To naj bi pomenilo, naj iz točke a do točke b v ritmu premaknem po svoje, ostali soplesalci in soigralci pa so me morali posnemati. Tako torej na enem delu muzikala vsi delamo”bunderlo”, hehe. A morem dodati, da sem se tudi pri “delanju bunderle” večkrat zmotil? Ja, tak plesalec sem.

In kaj ima s tem moj zob? Bila je pozna večerna vaja. Sigurno po 21h in vsi že fajn utrujeni, nekateri pokonci že od 5h zjutraj, delamo pa končni, finalni prizor. Na koncu seveda vsi - spoiler alert!!! - maturiramo. In smo veseli, skačemo, si padamo v objem, …

Ena od tistih, ki jih rahlo proti njeni volji vzamem v svoj objem je tudi Vesna, torej Flora Ema Lotrič. In če si predstavljate, kako je, ko nekoga objamete - nekako se moreta z očesnim kontaktom ali nagibom telesa dogovoriti, na katero stran bo šel kdo z glavo. In tik preden se objameva, grem jaz z glavo na levo, ojoj ne, ona tudi. Hitro prestavim glavo na desno, ona tudi. Obema gre že na smeh! Nič, bom imel glavo kar na sredini, pa naj ona svojo nagne kamor želi. In seveda se je ona odločila enako, priletiva s silo zobje na zobe, malo zaskeli in zoprn občutek v ustih.

Se spogledava, vse je ok. Čakaj! Ne, ni! En košček zoba imam v ustih! Flora, a je tvoj? Ni? Ne! To pomeni, da je moj! Takoj do ogledala - delček “enke” in “dvojke” je šel po svoje, jaz pa naslednji teden k zobarju po nov nasmeh. Mogoče nisem najboljši plesalec v muzikalu, ampak sem se pa za vlogo Sandija zagotovo bolj žrtvoval kot Janez Čuk.