Kadar nisem na radiu Aktual, me poti zanesejo na različne konce sveta. In še vedno so stvari, predvsem pa ljudje, ki me – milo rečeno – presenetijo.

Prejšnji vikend sem na svojih poteh prespal v enem zelo finem hotelu. Po celonočnem premetavanju na vodni postelji, ki naj bi bila nekaj posebnega, (pa še zdaj ne vem, čemu), sem se počutil, kot da sem noč preplul ali vsaj preveslal.

In na hitro, preden me spet vprežejo v dogajanje, pobegnem dol, v hotelski bar, na kavo. Ker si, vsaj po moje, zaslužim nekaj miru.

Pijem kavo in se, sam nad sabo presenečen, pogovarjam z natakarico. Nakar, ves »zaliman«, pristopi nek Italijanček ter na ves glas zavpije: “Tuti turum tutu!”

Nama seveda nič jasno. Kelnar'ca njemu: “Si si, tra ra ra!” Mislila sva pač, da je ubožec pijan, da je bila dolga in naporna noč. Ampak, ne! On vztraja in dalje goni svojo: “Tutiturumtutu!”

Sirotek, si mislim, tako zgodaj, pa so mu spustile tablete. A on prepeva dalje, to pot s poudarkom: “Tu ti! Tu rum! Tu tu!”

Pa se mi posveti. Tipson bi rad čisto navaden čaj! Ergo – Two Tea to Room 22.

Še danes ga imam na sumu, da je ponosen na svoje znanje tujega jezika …