Potovanja, izleti, službeni ali obiski zasebne narave… Sodobnim migrantom bivanje v hotelih pač ni tuja stvar. In, kot je običajno, nočitvi praviloma pripada tudi zajtrk. Ki je seveda del folklore in tista obveza tako za hotelirja kot – kako zanimivo – tistega, ki se kljub morebiti drugačnim navadam, vsako jutro s srepečim pogledom primaje v hotelsko jedilnico in se spoprime s prvo obvezo dneva. Saj – če ga je že plačal, ga bo tudi pojedel. Čeprav tega sicer ne počne…

Hotelirji imajo zoprno navado, da razpišejo veliko nagrado jutranjega zajtrka ob najbolj nemogočih urah, najraje že kar ob šestih zjutraj, čeprav takrat od nočnih dogodivščin utrujena klientela še napol mrtva trdno smrči. Razpostavijo nekaj kruha, salam, ki so vse po vrsti enakega okusa, sir, ki zaudarja po vsem drugem, kot po plemeniti plesni, pa kak jogurt najbolj cenene trgovske znamke, ki ga je nujno potrebno pojesti še danes, saj bo že jutri datum svetoval, da ga raje darujmo podganam v kanalizaciji… Če imaš srečo, najdeš še kak namaz ali pa marmelado, mimo katere je tisto pravo sadje teklo v velikem loku… O napitkih, predvsem kavi, pa tako ali tako ne gre izgubljati besede, zvarki, katerim nonšalantno nadenejo ime »kava« so praviloma take narave, da bi si vsak pošten barista poiskal močno vrv in primerno vejo, ki bi zdržala njegovo težo…

Sedim in opazujem. Skozi vrata jedilnice prihajajo užaloščeni in zlovoljni obražčki, ki v omami zaradi prekratkega spanca nalagajo na krožničke jedi, ki jih niti ne bodo pojedli. Sedejo za mizo in se majejo sem in tja ter v usta nosijo grižljaje, ki jih brez prevelikega navdušenja premetavajo po ustih in jih po nekaj sekundah žvečenja poplaknejo s prej omenjeno rjavo tekočino, ki se bo, z malo nesreče, prav kmalu spremenila v prebavni produkt prav take barve in le malo drugačnega vonja… Pojedo in gredo, vsi nesrečni, saj je sobarica vmes prav na hinavsko hitro pospravila posteljo, tako da nadaljnji dremež pač odpade.

Ampak – hotelski zajtrk pač mora biti. Zavoljo folklore, obveze in ker se kaj takega pač spodobi ponuditi. In da se lokalni peki, mesarji in konfiturji lahko znebijo starih zalog. Ga pač ponudijo, pripravijo in vmes prav masno zaračunajo! In ga bomo pač pojedli, če smo ga že plačali.

Pa dober tek!