Ne vem, če še prav štejem, ampak skoraj prepričan sem, da ne več kot 15-krat. Ja, mislim, da prav 15-krat. Hmmm… Mogoče pa le kakšenkrat manj. 14-krat? Oh, ta zboljena glava. Dajmo reči 13-krat, da ne bom pretiraval ali - bog ne daj - lagal. Torej … Tako je v življenju naneslo, da se spet, trinajstič selim! Groza! Tisti občutki, ko se pričakovanja in vznemirjenost razblinijo takoj, ko iščeš, kje boš dobil kartonaste škatle. Ker včasih si jih dobil! Kar tako! Brez problema! Si šel v trgovino, katerokoli, in vprašal po škatlah, prodajalke so ti jih še rade dale, jim jih vsaj ni bilo treba trgati in ploščiti za v smetnjak. Jaz pa grem zadnjič v nekaj trgovin in naletim na odgovor: “Mi pa vse dobimo na paletah!”

In ko sicer najdem v enem trgovskem centru odlagališče škatel, so vse po vrsti takih dimenzij, da bi vanje lahko zapakiral kvečjemu kakšen dežnik, mogoče vazo in še to samo eno! U, čeprav lažem - v eni trgovini so imeli kartonaste škatle! Za kupit! In to iz tako slabe lepenke, da se takoj zvije in natrga. Ni lepšega, kot da na pol poti do kombija vse zleti po tleh. Po možnosti kaj steklenega. K sreči je tast Stane dobil, seveda spet proti plačilu, kakovostnejše škatle. Ne morem verjeti, da smo od moje prve selitve pred petnajstimi leti prišli do sem, da še prazne škatle prodajamo. Saj ni nek denar, ampak trapasto se ti pa zdi tudi, če nisi odrasel na Gorenjskem.

Po trinajstih selitvah se človeki zdi, da proces že utečen. No, saj na nek način je oz. malo prideš k pameti. Ko sem se prvič selil, sem se selil z omarami, štedilnikom, pralnim strojem, … Vse sem imel s sabo. Ko sem se nazadnje selil, sem imel samo škatle in TV. Pa kdo bo tovoril vse tiste težke stroje.

Opazil sem, da je selitev dobra tudi zato, ker tako lahko vso kramo, ki jo z leti nahrčkaš, zabrišeš stran. No, v bistvu to naredi moja lepša polovica, ker meni je vsega takooo škoda.

Je pa selitev tudi zelo slaba in stresna stvar. V bistvu je tako kot pravijo - tri selitve, en požar. Izgubiš dokumente, založiš fotografije, najljubše majice ni več, samo tisto grdo, neuporabno posodo, ki si jo dobil od babice, vedno znova najdeš. Saj bi jo vrgel stran, samo ona je med prvimi na obisku v novem stanovanju. Tako med nalaganjem stvari v kupljeno prazno škatlo, nomad iz Žirovnica, držim pesti, da bo moj skorajšnji peti požar zadnji.