V prejšnji kolumni sem vlekla vzporednici med jezikom in športom. Pisala sem o tem, katere pozitivne lastnosti športa bi lahko prenesli na učenje (knjižnega) jezika (predvsem fonetike). Tudi danes bi med jezikom in »športom« lahko potegnila nekakšni vzporednici, če pomislim na priljubljenost dvigovanja kozarcev.

Seznam rekorderjev kaže, da smo Slovenci prav v vrhu neslavne petindvajseterice in na devetem mestu po skupnem (po)pitju piva, vina in žganih pijač. Saj ne, da bi delala reklamo alkoholu, to so pač dejstva. In dejstvo je tudi, da me velikokrat kdo vpraša (pred kratkim lokalno društvo vinogradnikov), ali lahko pojasnim, kakšna je pomenska razlika med besedami alkoholiziran, opit, vinjen in pijan.

Vse štiri besede opisujejo stanje človeka, ki je zaužil alkohol. Beseda alkoholiziran je še najbolj uradna, formalna, lahko bi bila celo nekakšna nadpomenka. Obstaja namreč razlika med besedama vinjen in pijan (na kar kaže tudi Slovar slovenskega knjižnega jezika, SSKJ). Beseda vinjen opisuje lažjo obliko alkoholiziranosti, beseda pijan pa »težjo«. Če sklepamo po SSKJ, gre torej za stopnjevanje.

To lahko pojasnim s preprostim primerom slovenskega Janeza, ki se po službi ni mogel odžejati zgolj z enim pivom. Janez je bil vinjen, ne pa pijan. Je pa tako, da zdajšnja raba bolj kot na pomensko razliko kaže na to, da se beseda vinjen (in alkoholiziran – to besedo slovenski pravopis sicer označuje celo za knjižno neobčevalno) uporablja v bolj formalnih govornih položajih.

Beseda opit je povezana z besedo pijan in načrtnim povzročanjem takšnega stanja. Se pravi, da že dobrovoljni prijatelji Janeza zvabijo v zidanico in mu točijo, kot da sod nima pipe.

Upam, da zdaj razumemo pomensko razliko in da domača naloga ne bi bila pretežka, če bi vprašala, kako alkoholizirani so Janezi, ki jih opisujejo slovenski frazemi biti v rožicah, biti pod gasom, biti trd, nacediti se ga in biti pijan kot krava.