Obremenjujemo se z vremenom, obremenjujemo se s plačo, službo, vlado, obremenjujemo se s cenami pa z videzom, spolno usmerjenostjo, zgodovino, TV-programom, ocenami in vedenjem naših otrok, dopustom itd. Še najbolj pa se obremenjujemo z drugimi. Sodelavci, sosedi, sorodniki ...

Je sploh kaj, kar nas ne obremenjuje? Po dolgem premisleku je odgovor NE. Obremenjeno je celotno življenje posameznika, družbe. Obremenjena je država, in če dobro premislim, kar ves svet.

Toda kaj je v resnici tako obremenjujočega? Sprašujemo se, kako bi bilo, če bi bilo drugače, bolje. Nikoli pa se ne vprašamo, kako je, če je slabše. Ja, vedno je lahko slabše. Težko se je navaditi slabega, če je bilo prej kolikor toliko dobro. Kaj pa, če se nam zgodi nasprotno? Kaj pa, če se iz slabega izvlečemo in živimo bolje? Koliko se sploh v resnici potrudimo, da bi nam bilo bolje? Kaj naredimo, da bi bilo življenje preprostejše? Čakamo. Na kaj pa? Na angela varuha, na božjo roko, na silo, ki nas bo potegnila iz tega obremenjujočega življenja.

Čakamo in se tolažimo z rekom Kdor čaka, dočaka. Dočakajo le tisti v vrsti pri zdravniku ali na banki. Ali pa z rekom Pazi, kaj si želiš, kajti želje se uresničijo. In potem nekdo, ki si je želel nov avto, razbije starega in aleluja, dobi novega, a žal le nadomestnega in samo za teden dni. Ja, kaj ste pa pričakovali?

Ste se morda pri tem vseeno zahvalili, ker ste preživeli? Ker vam ni bilo hujšega? Ne. Ste se kdaj zahvalili, ker ste se zjutraj zbudili in ugotovili, da ste zdravi in da še lahko funkcionirate? Ste se zahvalili za zdrave otroke, za super taščo, za delo, ki ga ljubite, za hišo ali stanovanje, ki vas greje, in za tiste ljudi, ki jih imate radi, oni pa vam ljubezen vračajo? Ne?

Potem je čas za HVALA. In večkrat, ko boste izustili to besedo, ki gre (žal) pretežko z jezika, manj se boste obremenjevali s prej naštetimi stvarmi.

HVALA, ker ste si vzeli čas.