Ko danes slišimo Čerge, Ove noći jedna žena mirno spava, Ako odem prijatelji ali Rujno vino, Zlatka Pejakovića najbrž najprej povežemo z zabavno glasbo in tistim glasom, ob katerem se proti koncu večera pogosto znajdejo roke v zraku.

Toda njegov začetek je bil rockerski. O njegovi življenjski poti je obširno pisal tudi hrvaški glasbeni portal Glazba.hr, kjer so njegovo kariero opisali kot eno najbolj nenavadnih na regionalni sceni.

Zlatko Pejaković se je rodil 29. avgusta 1950 v Osijeku kot edini sin Marije in Mihaela Pejakovića.

Prav v Osijeku je naredil prve glasbene korake in leta 1967 začel nastopati z lokalnimi skupinami.

Prvi aplavz je dobil kar na dvorišču

Prvi »koncert« je imel še kot deček na dvorišču večstanovanjske hiše v Osijeku. Zapel je takrat izjemno priljubljeno Que sera sera, sosedje pa so začeli kukati skozi okna in ga nagradili z glasnim aplavzom.

Zgodba je prišla celo do skladatelja Branka Mihaljevića, ki ga je povabil na televizijo in mu napisal pesem Ima jedna dobra baka.

Zlatko je tako pred kamere stopil že v drugi polovici petdesetih let.

Zlatko je tudi prijatelj Aktuala. Tako sta se drug drugega razveselila z našo glasbeno urednico Anito Gošte.

Arhiv

Doma pa njegova glasbena kariera ni imela popolne podpore. Oče Mihael je imel za edinca drugačne načrte in želel je, da si pridobi »pravi« poklic. Zlatko je zato v Opatiji končal šolo za kuharja.

»Diplomo sem dobil samo zato, da me pusti pri miru,« je mnogo let pozneje povedal za Glorio.

V jarku je nastala pesem njegovega življenja

Pri komaj 17 letih je že napisal Čerge.

Pesem pa ni nastala ob klavirju ali v studiu, ampak v jarku. Po večeru v legendarni gostilni Čingi Lingi Čarda pri Osijeku se je s prijatelji peš vračal domov.

Bila je snežna noč, Zlatku je spodrsnilo in pristal je v jarku. Prijatelji tega niso opazili in so šli naprej.

Sam, v snegu, s cigansko glasbo še vedno v glavi, se je počutil, kot da ga je zapustil ves svet.

Iz tega občutka so nastale Čerge. Ko so pesem pozneje posneli, je bila označena za šund. Toda občinstva to ni ustavilo. Pesem je postala zimzelena uspešnica in bila prevedena v več tujih jezikov.

Nagrado mu je izročila Ella Fitzgerald

Po prvih skupinah – Čarobnjakih, Lavinah, Zlatnih akordih in Hadu – je leta 1971 dobil povabilo v slovito Korni grupo, eno najbolj znanih jugoslovanskih rock skupin v sedemdesetih. Zlatko se je preselil v Beograd.

To je bilo obdobje, v katerem bi se njegova kariera z le nekaj drugačnimi odločitvami lahko končala povsem drugje.

Korni grupa je leta 1972 nastopila na slovitem festivalu v Montreuxu in zmagala s skladbo Igra na Šar planini.

Nagrado je Zlatku osebno izročila legendarna ameriška jazz pevka Ella Fitzgerald.

Sam se je pozneje smejal, da je bil takrat tako suh, da se je v njenem objemu skoraj izgubil.

Dve leti pozneje je Korni grupa Jugoslavijo zastopala še na Evroviziji s pesmijo Moja generacija.

Pink Floyd? Ne, hvala, moramo na festival v Sarajevo

Potem se je zgodila ena najbolj neverjetnih epizod.

Po nastopu Korni grupe jih je opazil menedžer Pink Floydov in ponudil, da bi skupina postala njihova predskupina na ameriški turneji.

Ponudbo so zavrnili. Zakaj? Ker so že obljubili nastop na sarajevskem festivalu Vaš šlager sezone.

Danes se to sliši skoraj nepredstavljivo, a Zlatko je tako že pred 25. letom izgubil eno priložnost za svetovno kariero.

In ni bila edina.

Korni Grupa

Wikipedia

Postal je Jezus in pobegnil iz Londona

V istem obdobju je nastopil v beograjskem Ateljeju 212 v rock operi Jesus Christ Superstar.

V naslovno vlogo je prišel skoraj po naključju. Poznana gledališka direktorica in dramaturginja Mira Trailović ga je zagledala na plakatu Korni grupe in zaradi dolgih las, brade in močnih obraznih potez v njem videla Jezusa. Na predstavo sta prišla tudi avtorja muzikala Andrew Lloyd Webber in Tim Rice.

Njegov nastop ju je tako navdušil, da sta ga povabila v London na West End.

Zlatko je odšel. In se po treh dneh vrnil.

»Bil sem premlad za tako velike odločitve. V Londonu sem bil osamljen, doma pa sem imel Korni grupo, predstavo, prijatelje in življenje, ki sem ga imel rad,« je mnogo let pozneje pojasnjeval.

Tako je v nekaj letih zavrnil oziroma izpustil tako West End kot priložnost za turnejo s Pink Floydi.

Zlatko Pejaković kot Jezus v kultni rock operi Jesus Christ Superstar v izvedbi beograjskega Ateljeja 212.

Facebook / Zdravko Milicevic

Ko je zapustil rock, je prišel največji uspeh

Po razpadu Korni grupe ga je vodja skupine, skladatelj Kornelije Kovač spodbudil k samostojni karieri in mu leta 1975 napisal Ove noći jedna žena mirno spava.

Pesem je postala velikanska uspešnica. Pejaković je pozneje brez težav priznal, da mu je prav ta skladba pokazala njegovo pot.

Lahko bi ostal rocker, toda s pesmimi, ki so se dotaknile množičnega občinstva, je dosegel nekaj, česar prej ni.

Sledila je dolga vrsta uspešnic, festivalskih zmag in albumov. Na Splitskem festivalu je med drugim slavil s Ljetu je mome kraj in pozneje z Zečićevo Ako odem prijatelji.

In prav tu je počasi nastal Zlatko Pejaković, kot ga pozna širše občinstvo.

Na vrhuncu slave je odšel v Ameriko in začel na dnu

Konec osemdesetih je naredil nekaj, kar je presenetilo mnoge. Ko je bil doma že velika zvezda, se je naveličal vsega in odšel v Združene države Amerike.

Tam ni zahteval zvezdniškega tretmaja. Delal je na newyorških dokih in lakiral les po hišah bogatašev.

Počasi se je vrnila tudi želja po petju. Najprej je nastopal po restavracijah in klubih, pozneje prišel do Los Angelesa, kjer je pel v lokalih, ki so jih obiskovali tudi Sylvester Stallone, Arnold Schwarzenegger in Barbra Streisand.

Nazadnje je dobil pogodbo za nastope v Las Vegasu.

Zdelo se je, da je krog vendarle sklenjen in da ga je Amerika, ki mu je nekoč ušla s Pink Floydi, končno dobila.

Potem pa se je zgodil trenutek, ki je vse spremenil.

Na televiziji je zagledal svoj Osijek

Na CNN-u je spremljal posnetke bombardiranja Osijeka. Na zaslonu je zagledal dim v neposredni bližini doma svojih staršev, sam pa ni vedel, ali sta živa in varna.

Pozneje je pripovedoval, da je tisto noč osivel.

Naslednji dan je spakiral stvari in odšel domov. Lastniku hotela v Las Vegasu je namesto odpovednega roka pustil celo svoj Cadillac DeVille.

Vrnil se je na Hrvaško in v naslednjih letih nastopal tudi na številnih dobrodelnih koncertih.

Propadel je tudi v poslu

Njegova biografija pa nima samo glasbenih vzponov.

Ker je večino solistične kariere vodil sam in ni želel odstotkov od koncertov prepuščati menedžerjem, se je loteval tudi poslov. Eden izmed njih se je končal zelo slabo.

Z nekaj prijatelji je vlagal v gradbeni projekt, ki je propadel, zaradi česar je pred približno desetletjem bankrotiral.

Tudi po tem se ni umaknil z odrov.

Njegova Maja ga na koncertih skoraj nikoli ne gleda

Od leta 2005 je poročen z Majo Mario Županović, pravnico in kantavtorico, s katero sta bila sicer znanca že prej, par pa sta postala med olimpijskimi igrami v Sydneyju leta 2000.

Maja dobro razume življenje glasbenika, vendar ima nenavadno navado: Zlatkovih koncertov praviloma ne spremlja.

Kot je Pejaković povedal za Glorio, pravi, da preprosto nima živcev gledati njegovega nastopa.

Iz prejšnjih zvez ima sina Marka in hčer Mašo. Marko je povezan z glasbo kot DJ, Maša pa dela v turizmu. Prav ona mu je podarila še eno vlogo, na katero je danes zelo ponosen: postal je dedek.

»Publika ima vedno zadnjo besedo«

Zlatko Pejaković se nikoli ni pretvarjal, da dela glasbo zaradi kritikov. Njegova filozofija je bila vedno zelo preprosta: pesem mora priti do ljudi.

»Publika ima vedno prav,« je dejal v enem od intervjujev in poudaril, da mora izvajalec s pesmijo ljudem prinesti veselje, sočutje, jok in smeh.

Morda prav zato njegove pesmi trajajo.

V njegovi zgodbi je skoraj vse: otroško gledališče, rock, jazzovski Montreux, Ella Fitzgerald, Evrovizija, Pink Floyd, West End, delo na gradbišču, Las Vegas, vojna, bankrot, poroke in desetletja polnih dvoran.

Toda na koncu se Zlatko vedno vrne na isto mesto: na oder.

Kot je nekoč dejal, je prav tam njegovo najbolj naravno stanje obstoja.