Pred tem pa se je oglasil tudi v Aktualovem studiu, kjer je z nami delil številne zabavne spomine iz bogate športne kariere, razkril recept za dolgo in lepo življenje ter priznal, da se po šestdesetih letih zelo veseli ponovnega obiska Uršlje gore.

Ko smo ga vprašali, na kaj je danes najbolj ponosen, ni dolgo razmišljal.

»Ne bom lažno skromen. Ponosen sem, da smo se takrat košarko igrali. Do leta 1968 sploh nismo bili plačani. Sedanja generacija pa dobiva ogromno denarja in jim to seveda privoščim. Sicer pa so spomini lepi,« je povedal.

Čeprav je za njim izjemna športna pot, številne medalje in priznanja, na preteklost ne gleda z nostalgijo.

»Ampak vse to je zgodovina. Veste, imam dva sinova, Klemna in Jako. Klemen me vedno spominja na te stvari, ker mu kolajne veliko pomenijo in ga moram večkrat malo prizemljiti,« se smeji Daneu.

Prizna, da doma nima posebnih vitrin ali sefov za vse športne dosežke.

»Nimam posebnih polic. Pred kratkim sem dobil nazaj vse kolajne, ki sem jih posodil Muzeju športa v Ljubljani. Živim normalno življenje. Kar je bilo, je bilo, danes pa uživam v drugih radostih.«

In katere so te radosti?

»Družba! Moja žena pravi, da me družba drži pokonci. Sem celo častni član nogometne reprezentance vinarjev, pa nogometa sploh ne igram,« se pošali.

Poleg dobre družbe ima rad tudi dobro glasbo.

»Lahko vam povem, da sem zadnjič na enem rojstnem dnevu z Vladom Kreslinom kar uro in pol prepeval.«

45 košev in zlato iz Trsta

Ko beseda nanese na najlepše športne spomine, se Daneu najraje vrne v leto 1964.

»Tekma proti madridskemu Realu. Dvorana Tivoli še ni bila dokončana. Bila je samo hokejska plošča, čez katero so položili parket. Takrat smo imeli koše iz Pančeva, ki so požirali žogo. Če si ji dal pravo smer in rotacijo, je vse šlo noter. Našemu predsedniku je neki zlatar iz Trsta obljubil, da bo za vsak dosežen koš igralcu podaril dva grama zlata. Jaz sem jih dal 45,« se smeji.

Ko je kasneje z ženo odšel po nagrado v Trst, zase ni izbral veliko.

»Jaz sem si vzel samo dva manšetna gumba, ki nista imela niti pet gramov zlata. Vse ostalo pa je vzela žena in ima to še danes.«

Po šestdesetih letih spet na Uršljo goro

Čeprav danes zaradi let in rok na koš ne meče več, ostaja aktiven in poln življenjske energije. Včasih je zelo rad zahajal tudi v hribe.

»Veliko smo hodili. Bila so skupna ležišča, ki bi marsikaj povedala,« se smeji.

Prav zato se še posebej veseli, da se vseslovensko pohodniško gibanje Laško Gremo v hribe 25. junija letos odpravlja na Uršljo goro.

»Razmišljal sem, kdaj sem bil nazadnje tam. Mislim, da pred kakšnimi šestdesetimi leti.«

Na Uršlji gori bo prejel priznanje Laško legenda, ob tem pa ga bodo spremljali tudi številni obiskovalci in odlični glasbeni gostje.

Za zabavo bodo poskrbeli Nika Zorjan, Miran Rudan in Vedri muzikantje, predstavili pa se bodo tudi kandidati Laško Glasbenega poligona: Samanta Kunšt, Gino Marino, Dvojčici in Ansambel Vrabci.

In kaj je po njegovem mnenju recept, da človek postane legenda?

»Jaz zdaj v teh letih, ko mi dajejo razne titule, pravim, da sem že fosil. Trudim se biti normalen človek, normalno se obnašati in mislim, da me imajo zato ljudje radi.«

Za konec pa je v svojem slogu poslal še sporočilo vsem pohodnikom in obiskovalcem.

»Če bi parafraziral svoj slogan: Ivo ma vas rad. In rad imam vse, ki bodo 25. junija prišli na Uršljo goro.«

Se vidimo v hribih!