Klemen Bunderla iskreno o svoji bitki z ADHD
Najprej je moral razpasti, da je našel mir
Klemen Bunderla, najglasnejši voditelj Aktuala. Foto: Simon Pelko
Klemen Bunderla, ljubkovalno Bundi, kot ga kličemo na Aktualu, je bil in je še vedno zelo glasen človek. Tisti človek, ki ga slišiš, še preden ga vidiš – v radijskem studiu, na odru ali v restavraciji, kjer se njegov smeh odbija od sten. Ljudje so ga imeli za človeka z neustavljivo energijo, za človeka, ki mu besede letijo iz ust hitreje, kot jih drugi sploh uspemo ujeti. A za to živahnostjo se je skrival svet, ki ga Klemen dolgo ni znal razložiti niti sam sebi.

Že kot otrok je čutil odpor do knjig. Vsi so mislili, da bere dobro, ker je pravljice znal na pamet, v resnici pa ni znal prebrati niti stavka, ne da bi mu misli pobegnile drugam. V šoli je blestel, dokler ni bilo treba zares sedeti pri miru in se učiti. Takrat mu je pozornost začela uhajati, kot voda skozi prste. Doma so mislili, da je len. On pa je mislil, da je z njim nekaj narobe.
Številke, razpredelnice, obrazci – živa groza!
V odraslosti se je ta raztresenost samo še stopnjevala. To, da je moral koga poklicati, mu je bila muka, dolga elektronska sporočila skoraj nepremostljiva ovira. Razpredelnice, številke, obrazci – vse to ga je spravljalo v paniko. Stanovanje je urejal tako, da je odprl vse predale hkrati, potem pa obstal sredi kaosa, nezmožen dokončati eno samo nalogo. A ko je stal na odru, ko je držal mikrofon ali ko je barval na telefonu med sestankom, se je svet umiril. Takrat je fokus postal oster kot rezilo.
Hiperaktivnost se je pri njem kazala drugače kot pri drugih. Ni bil tisti otrok, ki skače po razredu. Bil je odrasel moški, ki ni prenesel praznega urnika. Tišina ga je strašila. Če ni imel načrtov, ga je stisnilo v prsih, kot da se bo nekaj hudega zgodilo. Zato je rekel »ja« vsem, se razdajal na sto koncih, dokler ni pregorel. Šele ko je bil fizično izčrpan, je lahko spal – in še takrat slabo.

Nestrpen voznik
Vožnja v koloni ga je spravljala ob živce. Bil je nevaren voznik, nestrpen, impulziven. Ko je prvič vzel zdravila, je bil šokiran: nenadoma je vozil mirno, z varnostno razdaljo, kot nekdo drug. A hkrati je postal preveč umirjen, skoraj otopel. Njegova sovoditeljica in prijateljica Žana Vidmar mu je rekla, da je kot robot, brez odziva. Bal se je, da bo izgubil tisti svoj »klik«, tisto iskrico, zaradi katere je bil dober v svojem poklicu. Na srečo se je ravnovesje sčasoma vzpostavilo in njegov odziv je bil spet hiter in duhovit.

Diagnoza pri enainštiridesetih
Diagnozo ADHD je dobil šele pri enainštiridesetih. Psihiatrinja ga je prepoznala takoj – že v čakalnici. Kot da bi ljudje s to motnjo imeli nekakšen neviden znak, ki ga prepoznajo samo tisti, ki ga nosijo sami. Ko je končno dobil razlago za svoje vedenje, se mu je življenje sestavilo v smiselno celoto. Ni bil len, ni bil neodgovoren, ni bil »čuden«. Bil je človek z ADHD, z motnjo pozornosti.
A to ni pomenilo, da je bilo od takrat vse lažje. Še vedno je izgubljal ključe, denarnice, celo avto. Še vedno je pozabljal, kam je odložil jakno. Zdaj si pomaga z obeski in nalepkami, ki jih lahko poišče preko telefona. Še vedno ga odnese med pogovorom, ker je okoli njega preveč dražljajev. A zdaj ve, zakaj. In to vedenje mu daje mir.

Strah pred profesionalnimi pevci
Njegov poklic mu je pisan na kožo. V studiu Aktuala se vedno kaj dogaja, lahko je glasen, lahko se zabava, lahko je pozoren na več stvari hkrati. Na odru muzikala Veronika Deseniška je lahko glasen, kreativen, spontan. Lahko se izraža. V pisarni, v kakršnemkoli drugem dolgočasnem poklicu bi umiral. V muzikalu je moral premagati še en strah – strah pred profesionalci, šolanimi pevci, ki so ga poslušali na vajah za Veroniko. Glas se mu je zadrgnil, kot bi imel britvice v grlu. A ko je prvič stopil pred občinstvo, je napetost popustila. Zdaj ve, da ga bo na začetku vedno malo stisnilo, a tudi ve, da bo šlo.
Najbolj ga pomirja umetnost. Barvanje, glasba, filmi, potovanja. Fitnes mu je postal oblika meditacije – telo dela, glava se sprošča. Tam rešuje težave, piše scenarije, odgovarja na maile. Tam se misli umirijo.

ADHD je lahko dar
Sčasoma je sprejel, da je ADHD del njega. Ne sovražnik, ampak posebnost, ki ga oblikuje. Včasih dar, včasih breme. Naučil se je, da mora biti do sebe bolj nežen, da mora trenirati fokus, da mora sprejeti, da bo vedno malo drugačen. In da je to v redu.
»Otrok ni kriv, pa vi tudi ne,« rad reče staršem, ki se spopadajo z isto motnjo pri svojih otrocih. »Samo sprejmite to posebnost in naredite, da bo življenje lažje – njim in vam. Peljite jih ven, uživajte z njimi v gibanju, v naravi.«
Klemen je danes bolj miren, bolj osredotočen, bolj prizanesljiv do sebe. Glasovi v glavi so se umirili. Končno je lahko zadihal. In prvič v življenju ima občutek, da je točno tam, kjer mora biti.
Klemen, hvala, ker si z nami pogumno delil svojo zgodbo! Morda bo v navdih in pomoč še komu izmed Aktualovcev.




