Otroci. Toliko čustev in toliko izkazovanja različnih emocij, da se včasih resno vprašam: »Pa po komu si to pobrala?« Odgovor je sila enostaven. Po nikomer! To je ona in vesela sem, da je takšna. Moja sedemletna deklica, ki je v enem trenutku kot pohleven mucek, v drugem pa že energijska bomba, ki poka po dolgem in počez. Kaj šele bo, se sprašujem. In spet dobim enostaven odgovor… Que sera, sera (kar bo, pač bo).

Lansko jesen je prvič stopila v šolske klopi. Bila je bolj samozavestna od mene, ko sem se spraševala ali bo zmogla? Ji bo všeč? Seveda sem ta čustva spretno skrivala in ji govorila, koliko novega in zanimivega bo izvedela v šoli. Nisem se ji zlagala. »Raje imam šolo, kot vrtec«, mi je zaupala. Da bi le bilo vseh devet let tako. ;)

Kar pa se čustev tiče…hja, to je pa druga zgodba. Ne skriva jih niti en odstotek. Včasih se zgodi, da jo v tridesetih minutah preplavi vse. Trma, tegoba, veselje, žalost, prezir, strah, ljubezen, itd. Ne, ni lahko. Je pa to velik izziv, če si starš otroku, ki v enem trenutku stiska zobe od jeze, v drugem pa izjavi: »Pa kaj je s tabo, da te imam tako rada!«

No, pa vi povejte… Kako bi reagirali? Ko so v igri čustva, ki se jim z veseljem predajamo vsi, je najlepše. Ko privrejo na dan tista druga, pa se roko na srce, raje umaknem. Zakaj? Ker ji dam vedeti, da me njen negativen nastop sploh ne zanima. In ne boste verjeli…deluje. Nima občutka, da sem ji dala prav, le občutek, da se na nivo sedemletnice res ne mislim spuščati. V primeru, ko je zadeva že res na najvišjem nivoju, pa jo samo objamem. Zakaj? Ker jo presenetim…in potem se prepusti. Objem vedno pomaga.

Zato, objemajte svoje otroke. Od vseh čustev je dotik najmočnejši, objem pa podira vse meje. Verjemite, otrok vam bo hvaležen vse življenje in najlepše je, ko vam iz hvaležnosti reče: »Pa kaj je s tabo, da te imam tako rada«