Mišo Kovač: Na odru je imel ves svet, usoda pa mu je za vedno zlomila srce
Bil je glas Dalmacije, idol generacij in eden največjih glasbenih fenomenov nekdanje Jugoslavije. Toda za mogočnim glasom, značilnimi brki in razprtimi rokami se je skrivala življenjska zgodba, v kateri so se izjemni uspehi prepletali z nepredstavljivo bolečino.
Eden in edini - Mišo Kovač. Foto: arhiv Media24
V 86. letu starosti se je poslovil eden največjih hrvaških glasbenikov vseh časov. Po poročanju hrvaških medijev je umrl v splitski bolnišnici.
Za seboj je pustil več kot šest desetletij glasbene zgodovine, milijone prodanih plošč in pesmi, ki so že zdavnaj postale večje od svojega izvajalca.
Včasih mu sploh ni bilo treba peti. Dovolj je bilo, da je razprl roke, odmaknil mikrofon in pogledal proti občinstvu.
Na tisoče ljudi je v istem trenutku prevzelo pesem. Poznali so vsako besedo, vsak refren, vsak premor.
Mate Mišo Kovač ni bil le pevec. Bil je človek, ki je znal iz množice narediti en sam glas.
Od šibenskih ulic do milijonov prodanih plošč
Njegova zgodba se je začela daleč od velikih odrov.
Rodil se je 16. julija 1941 v Šibeniku, v delavski družini.
Kot mladenič je sanjal o nogometu, branil za mladinsko moštvo Šibenika in si želel nekoč zaigrati za Hajduk.
Izučil se je za tapetnika, a ga je življenje nazadnje odpeljalo v povsem drugo smer.
Navduševal se je nad Elvisom Presleyjem, njegov glasbeni talent pa je začel prihajati do izraza na pevskih tekmovanjih.
Leta 1964 je posnel prvo ploščo, pet let pozneje pa je s skladbo Više se nećeš vratiti doživel preboj, ki je za vedno spremenil njegovo življenje.
Sledila je Proplakat će zora, nato uspešnice, ki jih še danes poznajo generacije: Ostala si uvijek ista, Ako me ostaviš, Poljubi zemlju, Svi pjevaju, ja ne čujem, Ti si pjesma moje duše in številne druge.
V njegovem glasu je bilo nekaj surovega, neposrednega. Ni stavil na popolnost, temveč na interpretacijo.
Ko je pel o izgubljeni ljubezni, so ljudje v njegovih besedah prepoznavali svoje zgodbe. Ko je pel o Dalmaciji, so z njim peli tudi tisti, ki tam nikoli niso živeli.
Prodal je več kot 20 milijonov nosilcev zvoka. Toda njegova največja moč se ni skrivala v rekordih. Skrivala se je v ljudeh, ki so ga vzeli za svojega.
Za največjo slavo je prišla največja bolečina
Na odru je bil skoraj nepremagljiv. V zasebnem življenju pa ga niti slava niti bogastvo nista mogla obvarovati pred tragedijo.
Leta 1992 je izgubil sina Edija, ki je umrl star komaj 16 let. Okoliščine njegove smrti so ostale nepojasnjene, izguba pa je Miša globoko zaznamovala.
Človek, ki je znal pred desettisočglavo množico stati z razprtimi rokami, se je znašel pred bolečino, s katero se je moral spopadati daleč od odrskih luči.
V devetdesetih letih je izgubil tudi mater in brata, razpadel je njegov zakon z Anito Baturino, materjo njegovih otrok Edija in Ivane.
Spopadal se je z depresijo in leta 1999 preživel poskus samomora.
To je bilo obdobje, v katerem se je za podobo neomajnega glasbenega velikana razkrila človeška ranljivost.
Mišo, ki so ga milijoni poznali kot kralja Dalmacije, je preživljal najtežja leta svojega življenja.
Ljubezen, ki mu je pomagala znova zaživeti
Kljub vsemu se je vrnil. Na odre, k glasbi in k ljudem, ki ga niso pozabili.
Pomembno mesto v njegovem življenju je dobila Lidija Pintarić, ki jo je spoznal konec devetdesetih let in s katero se je leta 2002 poročil.
Ob njej je našel oporo in mirnejše obdobje življenja. Ob strani mu je ostala vse do konca.
Posebno vez je ohranil tudi s hčerko Ivano, ki je stopila po očetovih glasbenih stopinjah. Skupaj sta tudi nastopala in snemala, s čimer je njegova glasbena zgodba dobila novo, družinsko razsežnost.

Čeprav so ga spremljale zdravstvene težave in se je v različnih obdobjih umikal iz javnosti, vez z občinstvom nikoli ni povsem izginila.
Kralj, ki za svojo krono ni potreboval ničesar drugega kot ljudi
Mišo Kovač je bil svojevrsten fenomen. Njegova priljubljenost je segala daleč prek meja Hrvaške in preživela razpad države, menjave generacij ter velike spremembe v glasbeni industriji.
Leta 2012 je prejel porina za življenjsko delo, a njegova zapuščina se ne meri zgolj z nagradami, ploščami in razprodanimi koncerti.
Meri se tudi s prizori, ki jih je za seboj puščal. Z ljudmi, ki so njegove pesmi prepevali na porokah, ob družinskih praznovanjih, na stadionih in v trenutkih, ko jim je bilo najtežje.
Z generacijami, ki so ob njegovi glasbi odraščale, se zaljubljale in poslavljale.
Za Mišem Kovačem ostajajo žena Lidija, hči Ivana in vnukinja Elena.
Ostaja pa tudi nekaj, kar je v življenju uspelo le redkim glasbenikom: glas, ki ga ljudje ne bodo nehali slišati, tudi ko njegovega pevca ni več.
In morda se ga bomo Aktualovci prav zato najbolj spominjali tako, kot je najraje stal pred občinstvom. Z razprtimi rokami in odmaknjenim mikrofonom.
Ker smo takrat namesto njega peli vsi.




